Čajnik je posoda, ki se uporablja za namakanje čajnih listov ali zeliščne mešanice v vreli ali skoraj vreli vodi in za postrežbo nastale infuzije, imenovane čaj. Suh čaj je na voljo v vrečkah za čaj ali kot ohlapen čaj; v tem primeru vam lahko pomaga čajni čajnik ali cedilo za čaj, bodisi za držanje listov, ko se strmijo bodisi za ulov listov v čajniku, ko čaj natočite. Čajniki imajo ponavadi odprtino s pokrovom na vrhu, kamor dodamo suh čaj in vročo vodo, ročaj za držanje z roko in izliv, skozi katerega čaj postrežemo. Nekateri čajniki imajo na notranjem robu izliva vgrajeno cedilo. V pokrovu se pogosto ustvari majhna luknja za zrak, ki ustavi, da izliv ne kaplja in ne brizga ob vlivanju čaja.
Zgodovina
Kitajska
Čajnik je bil izumljen na Kitajskem v času dinastije Yuan. Verjetno je izviral iz keramičnih kotličkov in vinskih loncev, ki so bili izdelani iz brona in drugih kovin in so bili tisočletja značilnost kitajskega življenja. Priprava čaja v prejšnjih dinastijah ni uporabljala čajnika. V dinastiji Tang so v kotlu kuhali mleti čaj, ki so ga stregli v skledah. Čaj iz dinastije Song je bil narejen tako, da je voda v kotličku vrela vodo, nato pa vodo vlila v skledo z drobno mletimi listi čaja. Nato smo za mešanje čaja uporabili čopič. Pisni dokazi o čajniku so objavljeni v besedilu dinastije Yuan Jiyuan Conghua, ki opisuje čajnik, ki ga je avtor Cai Shizhan kupil od učenjaka Sun Daominga. Do dinastije Ming so bili čajniki zelo razširjeni na Kitajskem. Zdi se, da je najzgodnejši primer čajnika, ki se je ohranil do danes, tisti v muzeju čajne posode Flagstaff House; datiran je bil v leto 1513 in je pripisan Gongchunu.
Zgodnji čajniki, kakršni se še vedno uporabljajo v sodobni čajni slovesnosti Gongfu, so po zahodnih standardih majhni. Uporabljajo večje razmerje med listi in vodo, kar pivovarju omogoča nadzor nad spremenljivkami piva, da ustvari več majhnih infuzij. Po kuhanju so čaj nato prelili v ločeno posodo, ga razdelili v majhne skodelice več pivcev in znova skuhali. To omogoča, da se čaj spretno skuha in da se spremembe okusa izkusijo z različnimi infuzijami.
Evropa
Od konca 17. stoletja so čaj pošiljali s Kitajske v Evropo kot del izvoza eksotičnih začimb in luksuznega blaga. Ladje, ki so prinesle čaj, so prevažale tudi porcelanske čajnike. Večina teh čajnikov je bila pobarvana v modro-belo podglazo. Porcelan, ki je popolnoma vitriran, bo brez poškodb prenesel morsko vodo, zato so bili čajniki pakirani pod palubo, medtem ko je bil čaj spravljen nad krovom, da je ostal suh.
Pitje čaja je bilo v Evropi drago, in v začetku so uživali čaj le višji sloji. Porcelanasti čajniki so bili še posebej zaželeni, ker porcelana takrat še ni bilo mogoče izdelati v Evropi. Šele leta 1708 je Ehrenfried Walther von Tschirnhaus zasnoval način izdelave porcelana v Dresdnu v Nemčiji in leta 1710 ustanovil tovarno v Meissenu.
Amerika
V kolonialni Ameriki je Boston postal epicenter za proizvodnjo srebra in umetnost. Med številnimi umetniki v Bostonu so bile na mestnem trgu srebra štiri glavne družine: Edwards, Revere, Burt in Hurd. Njihova umetniška dela so vključevala srebrne čajnike.
Maroko
V Maroku so čajnikii iz nerjavečega jekla bistvenega pomena za pripravo maroškega čaja iz mete. Maroški čajniki so toplotno odporni in jih lahko postavite neposredno na štedilnik. S pisanimi čajnimi kozarci so del maroškega čajnega rituala. Njihovi modeli segajo od minimalističnih do močno okrašenih.